MITI IN RESNICE O SLADKORNI BOLEZNI

1. »Sladkorna bolezen je ozdravljiva bolezen.«

Sladkorna bolezen ni ozdravljiva bolezen, z zdravili preprečujemo njeno napredovanje. Sladkorna bolezen je kronično obolenje, pri katerem postopoma pride do previsoke koncentracije glukoze v krvi. Povišan krvni sladkor povzroča okvare številnih organov. Je dejavnik tveganja za možgansko kap in srčni infarkt, povzroča okvare vidnega živca in slepoto, okvaro drugih živcev ter ožilja. O sladkorni bolezni govorimo, kadar je krvni sladkor na tešče 7,0 mmol/l ali več oziroma po obroku 11,1 mmol/l ali več. Ko je krvni sladkor med 6,1 in 6,9 mmol/l, govorimo o mejno zvišanim krvnim sladkorjem.

Bolezen se kaže z značilnimi težavami, kot so povečano uriniranje, huda žeja, hujšanje in splošna oslabelost. Poznamo več tipov sladkorne bolezni. Najpogostejša sta tip 1 in tip 2.

Sladkorno bolezen zdravimo z različnimi zdravili na recept za zdravljenje sladkorne bolezni. Sladkorno bolezen tipa 1 zdravimo z inzulinom, sladkorno bolezen tipa 2 pa odvisno od napredovanja bolezni (najprej s tableti, pri napredovali bolezni pa preidemo na inzulin). S spremembo življenjskega sloga lahko bolezen tipa 2 sprva odložimo na čim poznejše življenjsko obdobje in upočasnimo napredovanje bolezni. Načinov za preprečevanje sladkorne bolezni tipa 1 pa zaenkrat žal še ne poznamo.

V primeru opustitve terapije se stanje zopet poslabša.

2. »Za sladkorno boleznijo zbolevajo samo odrasli.«

Sladkorna bolezen tipa 2 se pojavlja v odrasli dobi in je najpogostejši tip bolezni, saj jo ima približno 90 % vseh diabetikov. S staranjem delež strmo narašča. K nastanku in slabšanju bolezni pripomorejo neustrezne življenjske okoliščine (neprimerna prehrana, prevelika telesna teža, premalo gibanja, stres), zato napovedujejo tudi večjo pojavnost tega tipa med otroci, mladostniki in mlajšimi odraslimi. Sladkorna bolezen tipa 1 je še vedno najpogostejša sladkorna  bolezen otrok in mladostnikov, čeprav se lahko pojavi v kateremkoli življenjskem obdobju.

3. »Zdaj, ko imam inzulin, pa lahko jem vse. Je prav fino. Se lahko pogosto pregrešim, pa si dam malo več inzulina!«

Za uspešno obvladovanje sladkorne bolezni je potreben zdrav življenjski slog, kamor vključujemo prehranjevanje in gibanje. Pri prehrani gre za prehrano z nadzorovano količino ogljikovih hidratov oziroma za mediteranski način prehranjevanja. Mediteranska prehrana vključuje prehrano z:

• večjim vnosom beljakovin v obliki pustega mesa in albuminske skute, manj mastnih sirov,
• nižjo vsebnostjo ogljikovih hidratov s poudarkom na sveži zelenjavi (neomejeno), stročnicah, manj sladkem sadju – jagodičje, agrumi, jabolka in manjši količini polnovrednih škrobnih živil in
• vnosom maščobe v varnih mejah s poudarkom na kakovostnih maščobah rastlinskega izvora: olivno, repično, orehovo, laneno, sojino olje, oreščkih ter mastnih morskih ribah (losos in skuša).

Potrebno je upoštevati, da  mora biti energijska poraba enaka ali nekoliko manjša (pri prekomerni telesni teži) energijskemu vnosu.

Priporočljivo je zaužiti 4 – 6 manjših obrokov dnevno, približno ob isti uri. Pri hrani izberemo predvsem polnozrnati kruh in živila z veliko vlakninami (zelenjava, sadje), čim manj pa naj bo maščob, alkohola in živil z veliko vsebnostjo sladkorjev (med, marmelada, sladice, sirupi, sladkorne pijače). Zamujeni obrok je treba nadomestiti, da se prepreči prevelik padec glukoze v krvi.

Zdrav življenjski slog (zdrava prehrana, gibanje in vzdrževanje telesne mase) je osnovni ukrep pri obvladovanju sladkorne bolezni in ga je potrebno vzdrževati skozi celo življenje.

4. »Pa kaj, če imam malo povišan sladkor. Bolje visok, kot pa prenizek!«

Marsikateri bolnik s sladkorno boleznijo tekom zdravljenja doživi tudi hipoglikemijo, ki ga prestraši in spodbudi k (začasni) opustitvi terapije.

Hipoglikemija je stanje, kjer gre za padec krvnega sladkorja pod vrednosti, ki omogočajo normalno delovanje možganov. Normalna vrednost krvnega sladkorja je na tešče je 6,0 mmol/l ali manj, po obroku pa pod 11 mmol/l. O hipoglikemiji govorimo, ko je laboratorijska vrednost glukoze v krvi pod 3,8 mmol/l. Hipoglikemija je pogosta pri bolnikih, ki se zdravijo z inzulinom ali zdravili v obliki tablet, ki spodbudijo izločanje inzulina.

Ko pride do padca glukoze pod 3 mmol/l, nastopijo motnje počutja. Tak bolnik ima naslednje znake in simptome: bledica, znojenje, pospešeno bitje srca, zvišanje krvnega tlaka, lakota, nemir, strah in tremor. Pri padcu glukoze pod 2 mmol/l pa bolnik izgubi zavest.

Izgubo zavesti lahko s pravočasnim ukrepanjem preprečimo. Če je bolnik je pri zavesti in lahko normalno požira, naj takoj zaužije 15 do 20 g enostavnih ogljikovih hidratov (3 – 4 glukozne tablete, 3 čajne žličke ali 3 vrečke sladkorja raztopljenega v vodi, 1,5 – 2 dcl sadnega soka, velika žlica – 15 ml medu).

Pomembno je, da se sladkorni bolnik nauči prepoznavati znake hipoglikemije in jo pravilno preprečiti. Zdravil naj ne opušča, saj povišan krvni sladkor še dodatno okvari organe in poslabšuje pridružene bolezni.

5. »Diabetesa ne morem imeti pod svojo kontrolo!«

Oseba s sladkorno boleznijo na svojo bolezen povprečno pomisli na vsakih 20 minut vsak dan, vse življenje, zaradi česar sladkorna bolezen zanj predstavlja veliko breme in ima dostikrat občutek, da bolezni nima pod svojo kontrolo. Bolezen posledično vpliva na kakovost njegovega življenja in njegove družine.

Pa vendar lahko z rednim merjenjem koncentracije glukoze v krvi, pridobimo nekaj nadzora nad svojo boleznijo. Merjenje krvnega sladkorja je pomembno zaradi preprečevanja zapletov pri hipoglikemiji in ugotavljanja prevelikih odstopanj izven zastavljenih ciljnih vrednosti ter preprečevanje kroničnih zapletov sladkorne bolezni.

Pred meritvijo najprej preverimo rok uporabe testnih lističev, saj v primeru zapadlosti meritve ne moremo opraviti. Merilnik glukoze in testne lističe uporabljamo skladno z navodili proizvajalca.

Najprej si roke temeljito umijemo z milom in jih osušimo (nečiste roke so pogost vzrok za odstopanje rezultatov). Nato pripravimo sprožilno napravo z lancetami (vsakič uporabimo novo lanceto) in se zbodemo v prst. Prvo kapljico obrišemo s sterilnim zložencem ali alkoholnim robčkom, drugo kapljico nanesemo na testni listič, ki smo ga predhodno vstavili v aparat. Počakamo na rezultat meritev, ki si ga zapišemo v svoj dnevnik.

Testne lističe shranjujemo na sobni temperaturi in dosledno zapiramo pokrovček na vsebniku ter jih ne izpostavljamo vlagi, previsokim in prenizkim temperaturam.

6. »Čez 1 teden imam kontrolo pri diabetologu, zato bom nekaj dni prej prenehal(a) s sladkarijami!«

Rdeče krvne celice ali eritrociti vsebujejo molekulo hemoglobin, ki veže kisik in ga oddaja celicam po organizmu. Na hemoglobin se veže tudi krvni sladkor, ki ostane vezan na hemoglobinu vse življenjsko obdobje eritrocita. Tak hemoglobin imenujemo glikiran hemoglobin (HbA1c). Strokovne smernice priporočajo ciljno vrednost HbA1c manj kot 7 %, če ni težav s prenizkim krvnim sladkorjem, pa tudi pod 6,5 %. Pri nekaterih posameznikih dopuščamo tudi višje vrednosti (na primer pri starostnikih, pri tistih, ki ne izvajajo samokontrole, ki imajo pogoste hipoglikemije ali imajo druge hude bolezni). Ciljno vrednost določi zdravnik diabetolog.

Pri kontrolnem pregledu pri diabetologu nam v laboratoriju preverijo tudi vrednost HbA1c, ki nam pove povprečno koncentracijo krvnega sladkorja v obdobju zadnjih 2 do 3 mesecev.

Čeprav sami pri meritvah s svojim aparatom zaznamo nižje koncentracije krvnega sladkorja, zdravnik lahko iz meritve HbA1c izve za naše sladke pregrehe v obdobju zadnjih 3 mesecev.

7. »Imate kaj za odstranjevanje kurjih očes/otiščancev/bradavic/zdravljenje glivičnih okužb nohtov na stopalu? Imam sladkorno bolezen. Saj ne bo nič narobe, če si to odstranim sam(a)!«

Sladkorni bolniki imajo pogoste težave s stopali. Vzrok zanje je visok krvni sladkor, okvara živcev (nevropatija), zožanje in otrditev žilne stene (ateroskleroza). Okvara živcev povzroči oslabljen ali odsoten občutek stopal za dotik, temperaturo in bolečino. Vzrok za diabetično stopalo je lahko vsaj deloma pogojen s tem, da bolnik ne čuti, da ga tiščijo čevlji ali da mu je v čevelj zašel tujek, na primer kamenček. Prav tako ne čuti, da si je z zdravili za samozdravljenje zgoraj naštetih težav lahko povzročil majhno razjedo.

Zaradi oslabljenega občutka za temperaturo bolnik težko oceni temperaturo vode za kopanje, zato se lahko opeče. Zaradi te neobčutljivosti lahko v nadaljevanju pride do oslabitve mišic stopal, kar privede do neenakomerne obremenitve podplata, posledično pa tudi do večjega nastajanja poroženele kože na izpostavljenih predelih. Zaradi ateroskleroze je oskrba nog in stopal s krvjo slabša, slabša prekrvavitev pa pomeni zmanjšan transport kisika, hranil in antibiotikov, kar lahko povzroči odmiranje tkiva in manjšo odpornost na infekcije. Visok krvni sladkor ovira normalno celjenje ran in še posebej pri bolnikih s kroničnimi razjedami je pogost zaplet okužba, ki pogosto vodi v amputacijo nog.

Zato se je potrebno pri odstranjevanju kurjih očes, otiščancev, bradavic in pri zdravljenju glivičnih okužb na nohtih, predvsem na stopalu obrniti na strokovno pomoč (pedikerke, ki so dodatno strokovno usposobljene za delo z diabetiki.). Na splošno si morajo diabetiki redno pregledovati stopala, da se opazijo že manjše poškodbe, ki so lahko vstopno mesto za okužbo. Pomembna je tudi primerna izbira obutve.

 Leja Nosan, mag.farm.